Intrevjuji

To so naši ambasadorji

Tudi letos pripravljamo z našimi Ambasadorji kratke predstavitvene pogovore. Kot boste lahko prebrali, gre za več kot le klasičen intervju o tem, kdo, kje, kaj in zakaj. Avtor reportaž Branko Vrabec, se vsakega Ambasadorja loteva individualno, izpostavi njegove lastnosti, znanja in izkušnje. Upamo, da vam bodo intervjuji odstrli tudi kakšno tančico nad pojmovanjem teka in rekreacije, o katerih vsi mislimo, da že vse vemo. Prijetno branje.

Bo na letošnjem maratonu »tekel« najmlajši udeleženec vseh maratonov?

Z Jasmino Kozina Praprotnik sva se dobila v Luciji, ko je dežurala na stojnici ob prvem 12-urnem treningu Urbanih tekačev. Zato sem jo najprej vprašal, za kakšen projekt pravzaprav gre?
Kot si dejal, gre za 12-urni tek Od zore do mraka, ki ga lahko izkoristi vsak po svojih zmožnostih. Že prvič je izjemen odziv, saj jih danes teče okoli 90. Vsak skuša preseči svojo najdaljšo razdaljo ali pa tudi ne, kakor je komur ljubše. Pol-maratonci tako naskakujejo 30 kilometrov, maratonci 50, 60 in več. Nekaj jih bo odteklo stotko! Idejo nama je dal prijatelj, ki je želel preteči sto kilometrov, pa ni vedel kje in kako naj se tega loti. Rekla sva si, pa dajva, organizirajmo Urbani tekači nekakšen daljši trening, kjer bo to lahko izpeljal. On in vsi ostali, ki se nam bodo pridružili. Tako smo si izbrali traso od sečoveljskega letališča, mimo lucijskega avtokampa do Pirana in nazaj. Tu so tudi tri okrepčevalnice in tekači tečejo v obe smeri. Kilometri se kar hitro naberejo. Proga je ravna, ni prometa, saj tečemo ob morju, nikogar ne motimo in nihče ne moti nas. Tekači pa so prišli z vseh koncev, od Bovca, Slovenj Gradca, Metlike do Umaga.

In kje je Urban?
Zdaj je nekje na 80. kilometru. Dobro mu kaže do stotke. Še vedno je kar svež. Teče seveda s kamero v roki.

Ti seveda ne tečeš, saj si v visoki nosečnosti. Pričakuješ že četrtega otroka. Ko se takole pogovarjava, ti gumbi na bundi vsake toliko popustijo (smeh). Kdaj imaš rok?
Čez tri dni. Fantek bo, tako da bova imela dva para. Sicer bi kar šla teči, a mi je tudi to v veliko veselje, postreči žejnim in lačnim tekačem na okrepčevalnici. Še posebej ker sem vse to sama pripravila, za vse tri okrepčevalnice in v zadovoljstvo mi je videti, da tekačem moja peciva, zavitki in sendviči teknejo in da so radovedni, iz česa so narejeni. Verjamem pa, da bi lahko tudi tekla.

Ob tem se spomnim na Ljubljanski maraton oktobra 2013. Tam si bila že čez rok. Tvoja Sofija si je očitno želela preteči polmaraton s teboj. Te ni bilo nič strah, da bi šlo kaj narobe?
Ne, v to sem šla pripravljena, in kot se reče – na varni strani. Prebrala sem veliko strokovne literature, predvsem na spletni strani Pubmed, ki je neke vrste elektronska knjižnica vseh znanstvenih raziskav. O moji nameri sem se pogovorila tudi s svojo zdravnico in s porodničarjem v postojnski porodnišnici. Na moje presenečenje sta me celo z velikim odobravanjem podprla. Seveda z opozorilom, da ne smem pretiravati in morem ob znakih začetka poroda priti v eni uri do porodnišnice. Tako sem tudi storila. Polmaraton sem tekla počasi, umirjeno, tako kot sem tekla celo nosečnost in hkrati vsak trenutek pripravljena, na kar me je čakalo. In je šlo. Polmaraton sem pretekla v času okoli 2 uri in 30 minut. Sofija pa je ugledala luč sveta šele tri dni za tem.

Bliža se april in Intesa Sanpaolo Bank 4. Istrski maraton. Skupina Urbanih tekačev je bila vselej ena številčnejših. Bo tako tudi letos?
Vsekakor. Skozi vse leto se pripravljamo na različne teke, še posebej nam je pri srcu prav vaša prireditev. Sicer pa ob morju seveda najraje in veliko tečemo. Poleg tega 12-urnega trening teka smo letos že tekli »Od meje do meje« (MP Sečovlje – Lazaret) in sicer že tretjič kar 120 tekačev. Z Urbanom organizirava tudi tekaške dneve »Lahkih nog radovedni naokrog«, ko si izberemo zanimive kraje - zimske mesece najraje na Primorskem - in jih s tekom tudi raziskujemo. Poleg tega pa se v Društvu Urbani tekači radi odpravimo na teke tudi v tujino. Letos bomo odšli na Brione, v Dubrovnik, Črno goro in v Helsinke.

Poleg skrbi za tri otroke, četrti je na poti, si zaposlena v društvu Urbani tekači. Koliko članov imate?
Tedenska obvestila pošiljamo na elektronske naslove več kot 4.000 prijateljev. Sicer pa se nas dvakrat tedensko na treningih v Ljubljani zbere med 50 in 80 članov, na tekaških dnevih drugod po Sloveniji pa tudi čez sto. Veliko dela je z organizacijo, vodenjem, pripravami, iskanjem novih, zanimivih poti in pripravo jedi za okrepčevalnice. Z Urbanom pa nisva sama. Veliko nama pomagata moja starša – očeta je po 60. letu prevzel tek in rad pomaga pri organizaciji, mama pazi na otroke, ko sva midva zasedena. Pa še nekaj prijateljev imava, ki radi prevzamejo kakšno okrepčevalnico ali vožnjo kombija, ki nas oskrbuje z njo. Tako, da kar gre.

Ob mizi se nama pridruži Kazimira Lužnik, 83-letna Kraševka, ki je ravno končala s svojim 30(!) kilometrskim tekom. Vsa poskočna in zadovoljna hiti javit 93-letnemu možu, »da je še živa«, kot se je pošalila. Seveda smo se vsi v bližini iz srca nasmejali. Jaz pa sem vprašal Jasmino, kako nadaljuje s pisanjem knjige o Kazimiri?
Joj, me kar peče vest, bi morala že zaključit, ampak bom v kratkem. Kazimira je neverjetna. Kot vidiš, je pravkar pretekla in malce hitreje prehodila 30 kilometrov. Kapo dol. Upam, bo tudi knjiga o njej med bralci dobro sprejeta, tako kot je bila Bela dama, v kateri sem ob teku na 1. Istrskem maratonu pisala o nepozabni Heleni Žigon.

Spet ti je popustil gumb, ki si ga prej zapela. Kdaj boš šla po porodu spet teči?
Upam, da čim prej. Prijavljena sem na Istrski maraton.

Saj se hecaš, kajne?
Nič se ne hecam. Če bo vse, kot mora biti, bom 9. aprila tekla z vozičkom, v katerem bo brcal 7 tednov star fantiček.

Kot kaže, bo padel še en rekord – za najmlajšega udeleženca. Drži se in srečno.
Hvala in vidimo se v Kopru.

Beri več...

»Postati hočem župan obale!«

Robert Radojkovič si je ukradel čas med dvema treningoma. Trenutno se namreč s tekom ukvarja profesionalno. Donedavna je vodil svojo picerijo v Poreču, ki pa jo je dal v najem in zdaj ima veliko več časa za tek, kolesarjenje in plavanje. Trenira namreč vse tri discipline.

Beri več...

Mitja na teden preteče od 30 pa tudi čez 100 kilometrov

Z Mitjo sem se pogovarjal v njegovi Izoli. Mitja je novinar, dopisnik Slovenske Tiskovne agencije s Primorske. Moj poklicni in tekaški kolega, torej. Najprej sem ga vprašal, na kateri tek se trenutno pripravlja?
Sredi februarja letim v Atene, kjer se bom udeležil 24-urnega krožnega teka na vsega kilometer dolgem obroču. Ne bo ravno eden najlepših tekov do zdaj, bo pa vsekakor velik osebni izziv, saj me zanima, koliko (ravninskih) kilometrov sem zmožen preteči v enem dnevu.

Beri več...

Metka Pikl: »Če si dober organizator svojega časa, stvari tečejo!«

Metka, vodiš tekaško skupino Tekači z Obale. Koliko vas je, kje vadite, kdaj?

Drži. Veliko nas je, okoli 35, in vsako leto se nam kdo pridruži na novo, kakšen pa se odloči za samostojno tekaško pot. Nimamo stalnega mesta, kjer bi se dobivali. Člane obveščam preko elektronske pošte o zbirnem mestu. Tečemo in vadimo v vseh obalnih mestih, v zaledju Istre, odpravimo se tudi preko meja, na hrvaško in italijansko stran. Vse je odvisno od obdobja in vrste treninga. Redno tečemo 2 x tedensko, ob torkih in četrtkih, večinoma od 18.30 do 20.00, poleti se prilagodimo temperaturam, zato pričenjamo kasneje. Občasno se dobivamo tudi ob vikendih v dopoldanskem času, ko radi skočimo na kakšen bližnji hrib ali na tek kam dlje od doma, mimo asfaltiranih cest, v naravo, za kar čez teden zmanjka časa.

Beri več...

Ana Radivo: »Istra gre aprila v šesto prestavo«

Ana Radivo prihaja iz Košane, že dobro desetletje pa živi v Kopru. Dela v Ljubljani, na Športni uniji Slovenije, ob tem pa je še vaditeljica teka za otroke in odrasle v klubu 3šport, za katerega tudi tekmuje. Ana je zmagala na prvem in drugem Istrskem maratonu na pol-maratonski razdalji. Lani je bila druga. Pogovarjala sva se ob kavi v eni od koprskih kavarn.

Beri več...
Subscribe to this RSS feed

Log in