Kako bom tekel

Kako bom tekel

2IMIZ 2dan2 323Povedal vam bom, kako se nameravam lotiti letošnjega maratona (BK3IM). Računam na čas okrog 3.40. Progo poznam »v nulo«, saj sem Portorožan in na njej treniram.

Start v Portorožu bo zame nekaj posebnega, o čem takem sem sanjal, odkar tečem. Do Lucije bom komu pomahal, lovil ritem, pazil, da ne padem, in mislil na umirjeno dihanje. V Luciji sledi klanec na Parencano. Vzel ga bom počasi, saj me čaka še dolga pot. Bom že na ravnini nadomestil kako sekundo zamude, če bo treba. Na Parencani nad Portorožem lahko malce uživam v razgledu in se pripravljam na pravi ritem teka. Pred predorom Valeta je prva vodna postaja in tu popijem nekaj vode. Grem v predor. Pot se spušča. Malce lahko pohitim, a ne preveč. Ko pridem v Strunjan, skušam držati svoj normalni ritem. Pot je večinoma ravna, a ovinkasta. Ko pridem do lovske opazovalnice v Strunjanski dolini, me čaka prvi večji vzpon. Moči je še veliko, a moram se zadrževati. Klanec je dokaj strm in lahko me stane preveč energije. Ko se po vzponu s ceste spustim nazaj na Parencano, dodam nekaj hitrosti. Zdaj se začne zares.

Sledi rahel vzpon proti predoru Šalet. Tu lahko pridobim na času. Če sem do sedaj hranil moči, bi lahko zdaj tekel svoj optimalni ritem in moralo bi mi ostati dovolj moči za povratek. Do konca predora Šalet torej tečem s kar hitrim tempom – okoli 90-odstotnim. Pridem iz predora, cesta se začne spuščati, tako bo vse do Izole. Tu lahko zadiham, umirim ritem, ne nujno tudi hitrosti. Popijem, pojem, se razgledam naokoli. Razmigam vrat, noge, ramena. Čaka me Izola, veliko ljudi, višji utrip, manjša koncentracija. Na to se moram pripraviti. Izola ... Gre, kot gre, upam, da ne prehitro. Zdaj je vse ravno, do Kopra in nazaj, dobrih 12 kilometrov ravnine!

Ko zapustim direndaj Izole, se popolnoma osredotočim na korake, dihanje, pitje, varčevanje energije ob enakomernem tempu, na bistrost v glavi. Koper. Množica me bo spet povlekla za kako minuto prehitro naprej. A bom že potem kompenziral in upočasnil.

Vračam se proti Izoli. Ponovno zbranost. Če sem se prej Izole »bal«, se je zdaj veselim, saj me bo množica povlekla, ko bom to najbolj potreboval. Sledi vzpon proti Šaletu. Ne smem se ga preveč bati in upočasniti korak, saj bom sicer veliko izgubil. Po vzponu bom lahko spet malce počival. Sledi namreč spust do Strunjanske doline. Pustim nogam, da si malce spočijejo, razmigam se, nadiham, popijem, držim pa hiter ritem.

Pretečem dolino, do strunjanskega avtokampa. Tu začnem z varčevanjem, pritisnem na zavoro (a ne preveč). Čaka me namreč kratka ravnina do Salinere in potem – po moji oceni - najnapornejši del maratona.

Vzpenjam se mimo Salinere. Na drugem ovinku popijem nekaj vode. Sledi vzpon do gozdička, tek skozenj in nadaljevanje vzpona do vrha Pacuga. Diham na škrge. Pridem na vrh, popijem. In to je šele prva etapa tega, najnapornejšega dela. Sledi druga etapa, spust po Klancu ljubezni, vzpon do piranskega obzidja in spust na Tartinijev trg. Kolena, pozor! Klanca ljubezni (navzdol) se lotim z ljubeznijo. Nežno, počasi, sprostim ramena, noge, roke, telo gre samo dol.

Ko pridem do Fiese, še ne začnem »zares« teči. Najprej naj se telo navadi na ravnino. Potem pa malce pospešim, vse do prve tretjine vzpona proti Piranu. Tla niso ravna, moram paziti, noge so težke, hitro lahko pride do padca. Zato vzamem drugo tretjino vzpona z rezervo. Pridem do obzidja, sledi spust do Tartinijevega trga. Spet malce sprostitve, a mišice naj bodo dovolj napete. Ko pridem na dno, na Tartinijev trg, vem, da bo tam žur, glasba, veliko ljudi, vodna postaja, videti bo, kot da je to konec maratona.

Kje pa! Ostati moram zbran, na hitro popiti in šibati dalje, da si ne pokvarim ritma, da se mi ne zmeša v glavi. Teci, teci, teci! Povleci zbranost in energijo iz pete, če je treba. Čim prej ven iz Pirana, proti Bernardinu. Pot je ravna, na Bernardinu še zadnja voda in potem proti cilju. Ob skladiščih soli se pot vleče. Tu prideta še kako prav zbranost in shranjena energija iz Pirana. Vsak atom moči je dobrodošel. Portoroška štiripasovnica. Ma kaj mi bo ratalo?

Upam, da sem vam dal kak uporaben nasvet. Vidimo se na startu v Portorožu. In tudi na cilju!

Branko Vrabec

Log in